V letu 2021 smo se v projektu Uresničevanje Evropskega programa za učenje odraslih v Sloveniji (projekt EPUO) ukvarjali z aktualnimi družbeno-ekonomskimi trendi. Skupaj s partnerji na mednarodni, državni in lokalni ravni smo organizirali t. i. forume EPUO. Spoznanja in priporočila smo objavili v šestih manifestih. Slednji so skupaj z (video)gradivi objavljeni na slovenskih in angleških spletnih straneh EPUO, forume pa smo povzeli tudi v blogih EPALE (prvi in drugi del).

Omenjeni trendi zadevajo digitalizacijo družbe, demografske spremembe (migracije, starajoče se prebivalstvo in medgeneracijsko sožitje), vključenost, večkulturnost in demokratično državljanstvo, okoljske izzive ter tehnološke spremembe in prihodnost dela. Na forumih smo potrdili pomembno vlogo vseživljenjskega učenja pri odzivanju na te trende in še raje: pri njihovem sooblikovanju. Pokazalo se je tudi, da ne gre za šest ločenih izzivov, temveč da so ti med seboj tesno prepleteni. Posledično so pri soočanju z njimi potrebni celostni pristopi.

V nadaljevanju se bom osredotočila na prihodnost dela in spretnosti, na katero vse usodneje vplivajo digitalizacija in druge oblike tehnološkega napredka. Ne glede na starost in življenjske okoliščine bi zato moral vsak od nas razvijati nove in obnavljati že pridobljene spretnosti. Sicer namreč kaj hitro zaostanemo za prevladujočimi družbeno-ekonomskimi tokovi. Ti vodijo v opuščanje nekaterih poklicev in vznik novih. Toda katerih?

Izobraževanje ni le deležnik, temveč gonilna sila pri upravljanju spretnosti za delovna mesta prihodnosti

Tako je na lanskem forumu EPUO o prihodnosti dela in spretnosti odločno zatrdil dr. Jasper Van Loo, koordinator teh zadev pri Cedefopu. Predstavil je njihovo sodelovanje z MDDSZ, da v Sloveniji vzpostavijo platformo za boljše spremljanje, razumevanje ter napovedovanje povpraševanja po spretnostih na trgu dela pa tudi usklajevanje njihove ponudbe.

V okviru tega procesa je Cedefop v letu 2021 na prvi delavnici predstavil napotke za vzpostavitev tovrstne nacionalne platforme na primerih nekaterih članic EU, npr. Slovaške. Na drugem sestanku so se lotili dveh tem: (1) kaj je mogoče pričakovati od dolgoročnega napovedovanja spretnosti in katere omejitve je treba upoštevati ter (2) kako zagotoviti zaupanje v platformo in kakšna je pri tem vloga partnerjev ter deležnikov.

Letos, 4. julija, sta MDDSZ in Cedefop organizirala še  tretjo in obenem zadnjo delavnico. Naslovili so jo Strengthening skills governance in Slovenia to navigate change and manage transistions (Izboljšanje upravljanja s spretnostmi v Sloveniji za usmerjanje sprememb in upravljanje prehodov).

Namen srečanja, ki je na Brdu pri Kranju zbralo predvsem deležnike iz sveta dela in izobraževanja, je bil opredeliti njihovo vlogo pri zagotavljanju, diseminaciji in uporabi t. i. 'skills intelligence'. Slednjo Cedefop opredeljuje kot znanje in razumevanje, ki temeljita na strokovno vodenem procesu identifikacije, analize, sinteze in predstavitve kvantitativnih in/ali kvalitativnih informacij o spretnostih in trgu dela.

Na delavnici je med drugim beseda tekla o tem, kako povečati učinkovitost povezav med omenjenima sektorjem. Dotikali smo se vprašanja, kako zagotoviti, da bi bila 'skills intelligence' osnova tudi za kreiranje drugih politik, kot so zeleni in digitalni prehod, demografska politika ipd. Tretji izziv pa nam je predstavljalo vprašanje, kako s 'skills intelligence' doseči in k dialogu povabiti akterje na trgu delovne sile (zaposlovalce, zaposlene in druge), zadovoljiti njihove potrebe in jim olajševati odločanje in ravnanje – npr. pri snovanju sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

Vse se začne in konča pri podatkih ter njihovi obdelavi

Za zanesljivo bazo znanja in razumevanja je brez dvoma treba uporabiti najboljše podatke in orodja za njihovo obdelavo. Eurostat, Eurydice, Cedefop, OECD in sorodne institucije posvečajo veliko pozornost načelom kakovosti, med katera sodijo relevantnost, aktualnost pa tudi jasnost in mednarodna primerljivost. Veliko skrb namenjajo tudi razvoju metodologij, ki naj bi čim bolje posnemala dejansko stanje. Previdnost namreč nikakor ni odveč, saj nas številke lahko hitro pripeljejo do zgrešenih zaključkov.

Tudi o tem je tekla beseda na julijski delavnici, ko je dr. Ilias Livanos iz Cedefopa predstavljal študijo European Skills Index (ESI) 2022 ter njene rezultate za Slovenijo. Pri ESI gre za t. i. sestavljeni kazalnik oziroma 15 kazalnikov, ki zadevajo razvoj, aktivacijo in usklajevanje spretnosti (s potrebami na trgu dela). Rezultati za Slovenijo kažejo zelo pozitivno sliko, znašli smo se celo v skupini zglednih držav članic EU. Po mnenju prisotnih strokovnjakov in praktikov pa ni tako. Nasprotno, neskladje ponudbe in povpraševanja po spretnostih v Sloveniji predstavlja pomemben družbeno-ekonomski izziv.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Najbrž ni naključje, da je bil nedavni Forum o prihodnosti učenja organiziran 24. januarja – na prvi Mednarodni dan izobraževanja. Slednjega je decembra lani razglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot priznanje pomenu izobraževanja za svetovni družbeni, ekonomski in okoljski razvoj ter v podporo uresničevanju Ciljev trajnostnega razvoja (Agenda 2030). Četrti od 17 ciljev Agende namreč spodbuja zagotavljanje kakovostnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja za vse.

Forum o prihodnosti učenja pa je del posvetovalnega procesa Evropske komisije (EK), ki teče v prelomnem času iztekanja obstoječega programa Izobraževanje in usposabljanje 2020 ter oblikovanja strateškega okvira za novo desetletje. Pomemben deležnik v tem procesu je tudi t.i. Panel evropskih strokovnjakov s področja izobraževanja in usposabljanja (odslej Panel). Ta 18-članska zasedba, v katero se je prek razpisa uvrstila tudi Slovenka, dr. Eva Klemenčič iz Pedagoškega inštituta, je od oktobra 2018 do januarja 2019 razmišljala o šestih temah. Preučili so demografske spremembe, vključenost in državljanstvo, okoljske izzive, vlaganja, reforme in upravljanje, tehnološke spremembe in prihodnost dela ter digitalizacijo družbe. Za vsako temo so oblikovali stališča o dveh vprašanjih:

• Kateri najpomembnejši družbeni trendi bodo na daljši rok vplivali na izobraževanje in kako naj bi se evropsko sodelovanje na tem področju nanje čim bolje odzvalo?
• Kateri naj bodo strateški cilji evropskega sodelovanja v izobraževanju in usposabljanju do leta 2030 in katera naj bodo prednostna področja?

Panel je za Forum pripravil tematske dokumente in predstavitve, na teh temeljih pa so potem tekle razprave v delovnih skupinah in ožjih panelih v plenarnem delu Foruma. V nadaljevanju se bom osredotočila na temo digitalizacija družbe, nekoliko več o nadaljnjih petih temah pa lahko preberete v članku v e-Novičkah ACS z naslovom O družbenih trendih in učenju v naslednjem desetletju(link is external).

Digitalna preobrazba družbe je večplasten pojav

Dostop do digitalnih tehnologij ter njihova vešča raba sta predpogoj za uspeh na trgu dela, nadaljevalno izobraževanje in usposabljanje, uporabljanje e-storitev v zdravstvu, javni upravi in trgovini, za prostočasno udejstvovanje, iskanje ter predelavo informacij in podobno. Če je bil za digitalno izključenost v devetdesetih letih razlog pomanjkljiv dostop do tehnologije, v sodobni družbi ni več tako. Zdaj so za vključenost v digitalni svet najpomembnejše digitalne spretnosti. Te sodijo med temeljne spretnosti, pa vendar raziskave kažejo, da jih kar 43 % Evropejcev nima. Slednje velja tudi za mlajše generacije, ki s temi tehnologijami odraščajo, vendar jih uporabljajo le v določene, predvsem družabne namene.

Na Forumu smo zaključili, da je digitalne spretnosti vsekakor treba razvijati vse življenje in na vseh vsebinskih področjih, zato bi morala digitalizacija pokrivati formalno, neformalno in priložnostno učenje ter splošno in poklicno izobraževanje in usposabljanje. Vključene bi morale biti ciljne skupine vseh starosti, še posebej starejši in drugi marginalizirani, zato da bi bil digitalni razkorak čim manjši.

Digitalizacija prilagaja učni proces posamezniku in podpira interaktivnost

Raziskave kažejo, da so učinki sodobne tehnologije na poučevanje in učenje raznovrstni, odvisni od številnih dejavnikov, katerih vplive je težko razmejiti. To prinaša velik izziv za učitelje in druge izobraževalce, saj morajo tudi oni razviti svoje digitalne spretnosti, zato da bo uporaba sodobne tehnologije v učnih okoljih kar najbolje podprla pedagoški proces. Vloga učitelja se postopoma preveša v vlogo mentorja, kar narekuje spremenjeno miselno naravnanost učiteljev ter njihov ustrezen in stalen profesionalni razvoj.

Zgolj prenos obstoječih učnih vsebin v digitalni format seveda ne zadošča, zato kreiranje novih metodologij poučevanja in učenja terja posebno pozornost. Pomembna je tudi večja integracija IKT v karierno svetovanje oziroma svetovalne storitve nasploh. Pri tem ne gre le za zagotavljanje informacij uporabnikom, temveč tudi za razvoj in implementacijo orodij, ki bi te storitve podprla. Izmenjava dobrih evropskih praks je bila večkrat omenjena kot možnost za premostitev razlik med državami članicami na tem področju.

V spreminjajočem se svetu torej postaja vseživljenjsko učenje nepogrešljiv element življenja in dela. Digitalne tehnologije pa postajajo njegov vse večji zaveznik, ki omogoča, da učenje postaja bolj dostopno, prožnejše in cenejše. Iz učilnic se seli v neformalna učna okolja, kot so npr. MOOCsi – množične spletne učilnice, ki omogočajo pridobivanje različnih spretnosti na lahko dosegljiv in fleksibilen način. Vse pogosteje pa posamezniki segajo po priložnostnih oblikah učenja, tako da uporabljajo brezplačne video vsebine, dostopne prek družbenih omrežij. Vse to zagotovo prispeva k temu, da si vsak lahko prikroji vsebine, hitrost in način učenja po svoji meri. 

Razvoj digitalnih spretnosti naj bo strateška prioriteta izobraževanja v novem desetletju

Forum je na področju digitalizacije družbe in s tem tudi izobraževanja prišel do zaključka, da je razvoj digitalnih spretnosti imperativ današnje in prihodnje družbe. Temelji naj na povezanosti izobraževanja z gospodarstvom in drugimi socialnimi partnerji, nikakor pa naj ne zanemari socialnih vidikov.

Digitalizacija družbe pomeni tudi, da bodo odrasli večkrat v svoji karieri zamenjali svoje zaposlitve in zato potrebovali priložnosti za do- in prekvalifikacije. Z namenom da bi zmanjšali razkorak med potrebami in ponudbo kvalifikacij, bi EK lahko vzpostavila sistem za napovedovanje sprememb in potreb na trgu dela, to pa bi signaliziralo potrebe po prilagoditvah v sferi izobraževanja. Nanje se bo potem seveda treba odzvati hitro in prožno.

'Implementacija politike, ki teče 'od zgoraj navzdol', naj se sreča na pol poti z inovativnimi iniciativami, ki ponekod že delujejo 'od spodaj navzgor',' je bilo slišati na Forumu. Ni pa tudi manjkalo opozoril, da naj bo posebna pozornost posvečena vprašanjem zasebnosti, varnosti in etike.

Izobraževanje odraslih je 'in'!

Forum o prihodnosti učenja je bil organiziran za deležnike, ki jih zadevajo vse ravni izobraževalnega sistema. Po mojih izkušnjah problematika izobraževanja odraslih na takšnih 300-članskih skupih praviloma kar nekako ne pride do izraza. Tokrat je bilo drugače. Ne prvič! Nekaj podobnega sem doživela na Evropskem tednu poklicnih spretnosti, novembra lani na Dunaju (glej članek o tem v e-Novičkah ACS).

Izobraževanje odraslih kot logično nadaljevanje začetnega izobraževanja in usposabljanja na premici vseživljenjskega učenja je bilo na Forumu omenjeno malodane v vsakem prispevku. O paradigmatičnem premiku nenazadnje priča tudi naziv Foruma. Natanko leto dni nazaj je EK organizirala podoben dogodek in ga poimenovala Prvi Evropski vrh o izobraževanju (glej članek o tem v e-Novičkah ACS). Isti nosilci evropske politike izobraževanja so zdaj raje uporabili termin 'učenje', kar doživljam kot dokaz novega, širšega pogleda ('life-long' in 'life-wide').

Ponuja se občutek, da je naše področje (vsaj na evropski ravni) končno prepoznano kot nujno, edino logično in naravno. Politika je končno prisluhnila, pa tudi denarne podpore je prek programa Erasmus+ v zadnjih letih, še posebej pa v prihodnjem obdobju, precej. Bomo znali izkoristiti te okoliščine in jih obrniti v dobro naše stroke, predvsem pa posameznika, družbe, gospodarstva …?

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Nordijski kolegi, v naših krogih znani po pionirski vlogi in razširjenosti splošnega (t. i. liberalnega) izobraževanja odraslih, tokrat o slednjem skoraj niso izgubljali besed. Presenetili so namreč s podatkom, da se večina odraslih na tej ravni (na Norveškem kar 80 %) odloča za poklicno izobraževanje in usposabljanje oziroma da je slednje v zadnjih letih namenjeno pretežno odraslim. Ti iščejo možnosti prekvalifikacije ali izpopolnjevanja, poudariti pa je treba, da ta veja izobraževanja ni slepa ulica, temveč omogoča tudi pridobitev diplome.

Nastopajoči so izpostavili odgovornost lokalnih skupnosti, prek njih pa tudi vse močnejše povezovanje formalnega izobraževanja odraslih z lokalnim gospodarstvom. Jasno se namreč zavedajo, da mora izobraževanje temeljiti na realnih potrebah.

Potrjevanje na modularni način pridobljenih znanj postaja vse bolj integralni del teh procesov, do njega prihaja sproti, po vsakem modulu, ne šele na koncu. Financiranje prožnih poti formalnega IO je v teh državah predvsem odgovornost države, saj lahko posameznik kadarkoli brezplačno nadaljuje svojo izobraževalno pot. Na Finskem v določenih primerih finančno breme nosi tudi posameznik, medtem ko je na Norveškem zelo močna vloga tretje stranke – zaposlovalcev. Tam so sredi reforme kompetenčno zasnovanega sistema VŽU, ki bo odprl nove vertikalne in horizontalne poti učenja.

Sliši se posnemanja vredno. Še posebej v času, ko v Sloveniji razmišljamo o prenovi nacionalnega programa izobraževanja odraslih. Bomo tudi mi odprli nove, prožne poti ali se bomo zadovoljili z uhojenimi?

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Drugega dne PLA smo prožne poti IO iskali v treh povsem drugačnih državah – Grčiji, Latviji in Turčiji.  Morda si jih spet ogledamo v Pregledu izobraževanja in usposabljanja, kjer je za Grčijo zabeležena 4,5-odstotna stopnja vključenosti odraslih (25–64 let) v formalno in/ali neformalno izobraževanje, v Latviji znaša ta delež 6,7 %, v Turčiji pa 6,2 %. Povečati je torej treba vključenost, drugi cilj pa je višja raven izobrazbe in spretnosti.Erno, naš finski gostitelj, je zastavil zanimivo metodologijo tega dela srečanja koordinatorjev EPUO. Omenjene države so opisale zadrege, s katerimi se njihovi nizko izobraženi odrasli srečujejo, če želijo napredovati do vsaj višje sekundarne izobrazbe. Naloga nas drugih pa je bila – še pred sestankom in ne vedoč, za katero državo gre – predlagati rešitve na temelju lastnih uspešnih pristopov.

Tako je Grčija potožila, da njihovo poklicno izobraževanje ni prilagojeno življenjskim okoliščinam odraslih, da si ti ne morejo brezplačno pridobiti temeljnih spretnosti, da svetovanje v enotah zavoda za zaposlovanje pripada le brezposelnim in da ni izobraževalne ponudbe za odrasle v oddaljenih krajih. Latvija želi preseči dejstvo, da se tretjina te ciljne skupine sploh ni pripravljena vključevati. Neformalno IO obstaja, a ga je premalo, poleg tega je neustrezno. S projekti ESS naslavljajo le pridobivanje tehničnih spretnosti, učenje na delovnem mestu pa ni dovolj prepoznana možnost. Svetovanje in terensko delo nista učinkovita, ocenjevanje in priznavanje doseženega pa ni prožno, saj je mogoče šele povsem na koncu izobraževalnega procesa. Turčija je malodane šele na začetku. Rezultati merjenja spretnosti odraslih (PIAAC) so porazni, neformalno izobraževanje ni fleksibilno, saj je vse centralizirano vodeno in predpisano. V državi je 1.017 izvajalcev IO, ti ponujajo 3.315 splošnih in poklicnih programov, tako da se zdi, da je priložnosti veliko. Toda raven temeljnih spretnosti je njihova največja skrb, zato želijo oblikovati akcijski načrt za njihov razvoj v naslednjih 5–15 letih.

V delovnih skupinah smo iskali poti iz opisanih dilem in pri tem ponujali tiste oblike, ki so se obnesle v naših okoljih. V plenarnem delu smo soočili širok nabor rešitev, vendar se je pokazalo, da so za vse tri primere ključnega pomena svetovanje, terensko delo (outreach) ter sodelovanje s partnerji, med katere je treba kar najbolj privabiti tudi delodajalce. Sama sem s ponosom opisala našo svetovalno dejavnost, katere sistemska umeščenost ter premišljenost razvojno naravnanega pristopa je požela ogromno odobravanja in dodatnih vprašanj. Pogosto so bili omenjani tudi zgledi – ambasadorji učenja in njihova zagovorniška moč med njim enakimi. Ozaveščanje – ne le omenjene ciljne skupine, temveč tudi strokovnjakov, praktikov in nosilcev politike pa zdaj že vsi prepoznavamo kot conditio sine qua non.

Poljski projekt LOWE spodbuja ljubezen do učenja

Stanislav, nacionalni koordinator za EPUO s poljskega ministrstva za izobraževanje pravi, da je tam edini, ki se ukvarja z neformalnim izobraževanjem (odraslih). Medtem ko njegovi kolegi vsak dan po osem ur premlevajo učne načrte, se on ukvarja z aktivacijo starejšega, izobraževalno prikrajšanega prebivalstva v oddaljenih krajih. Tam menda obstajajo le tri vrste ustanov: šole, cerkve in gasilske brigade. Ministrstvo ima vpliv le na prve, zato je prav njih – šole, ki dopoldan gostijo otroke – povabilo, da se vključijo v pilotni projekt LOWE. Ta je ime dobil po poljski različici naziva Lokalni centri znanja in izobraževanja. Za zdaj so jih vzpostavili 50, in sicer 15 v okolici Krakova, 20 okrog Vroclava in 15 na podeželju blizu Lublina. Poljska je znana po dobri izobraženosti prebivalstva, tako da branje in računanje niti v teh krajih nista kritični spretnosti. Želeli pa so ta okolja (re)vitalizirati, prebivalce povezati, jih naučiti pridobivati, obdelovati ter uporabljati informacije, kritično razmišljati, s svojim znanjem tudi kaj zaslužiti.

Metodologija predvideva, da te šole oziroma centri LOWE ne bi delovali osamljeni, temveč bi se povezali s partnerji, tudi podjetji. Učenje pa naj bi bilo zasnovano na natančni diagnozi potreb okolja in posameznikov. Pozabili niso niti na svetovanje, outreach in drugo podporo, redno evalvacijo kakovosti in trajnost pristopov. Posebno pozornost so namenili usposabljanju učiteljev, saj ti na začetku niso bili preveč navdušeni nad tem, da bodo delali z odraslimi. Najbrž so upravičeno predvidevali, da z ozko pedagoškimi pristopi pri njih pač ne bodo prišli daleč. Sčasoma so se (vsaj nekateri) vendarle navdušili in te šole so zaživele povsem novo življenje. Močno so se povezali tudi z gasilci in tako pridobili sicer vse premalo zastopano ciljno skupino v IO – moške.

Stanislav je malce poseben, treba se je navaditi, da zelo rad govori o podrobnostih in da večkrat pove isto stvar, da bi si jo sogovornik zagotovo zapomnil. Danes mu tega nismo niti najmanj zamerili, saj je bil prav ganljiv v prizadevanju, da nam pričara 'ljubezen', ki je vzniknila v teh neobičajnih centrih znanja in izobraževanja. Pravi, da se uči od Britancev in da bo po njihovem zgledu v prihodnosti poskusil v to mrežo vključiti tudi vrtce, učenje pa zasnovati še širše in vsekakor medgeneracijsko.

Iz znanega v neznano

Napisano je vrh ledene gore informacij in vtisov, ki smo jih pridobili v vsebinsko bogatem dopoldnevu. A s koncem srečanja koordinatorjev EPUO je nastopil začetek Evropskega tedna poklicnih spretnosti. Naš prvi programski sklop je bil namenjen vajeništvu za odrasle. Strukturne nacionalne reforme poklicnega izobraževanja in usposabljanja v njem ponekod vidijo potencialno pot pridobivanja potrebnega znanja in spretnosti, vendar ta za odrasle ni dovolj razvita. Temo – meni znano le do te mere, da se vajeništvo pri nas menda ne obnese, da ni interesa … – so nam osvetlili različni govorci – raziskovalki iz CEDEFOP in OECD, predstavniki sindikatov, mladi in odrasli, ki so vajeništvo okusili na lastni koži.

Zakaj sploh? Potreba po pre- ali dokvalifikaciji izhaja iz dejstva, da se svet dela neprestano in vse hitreje spreminja, ljudje pa prehajajo od posla do posla. Razkorak med ponudbo in povpraševanjem po spretnostih je še vedno velik, vse pomembnejši je tudi reakcijski čas. Vajeništvo je lahko uspešen vzvod za reševanje teh izzivov, zatrjujejo njegovi zagovorniki. Med njimi je tudi Evropska zveza za vajeništvo (EAfA), ustanovljena 2017. Združuje nosilce politike ter ključne deležnike iz vse Evrope, ki se zavzemajo za kakovost, ponudbo in večjo prepoznavnost vajeništva.  EAfA si prizadeva tudi za to, da bi bil pristop enako privlačen za mlade in odrasle, obenem pa se zaveda, da so izzivi pri obojih različni, zato je prožnost toliko pomembnejša.

Rigidnost formalnega sistema, ki izzove projekte, kot je Skilling NOW, potreba po sodelovanju med gospodarstvom in izobraževalnim sektorjem, hkratno zagotavljanje socialnih pravic vajencev, pravice odraslih do njim ustrezne, prilagojene obravnave, ozaveščanje delodajalcev, da je vajeništvo tudi za odrasle, problematika priznavanja predhodno pridobljenih znanj in spretnosti, vprašanje zagotavljanja kakovosti – ob vsem tem pa izrazito praktična naravnanost ... To in še marsikaj so dileme. Med odgovori nanje je zagotovo tudi ta: v središču tega pristopa naj bo posameznik – učeči se, ki naj ga sistem ne ukalupi, ker takih ljudi gospodarstvo in družba ne potrebujeta. Toliko bolj zaželeno pa je, da zna kritično razmišljati in reševati probleme. Kar pošten zalogaj, kajne? Obenem pa še pomislek – ali res?

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Ali VET lahko zagotovi prej naštete spretnosti?

Margaret iz Irske je pri 16-ih opustila šolo in šla iskat vajeniško mesto. Ni bilo lahko, premagovala je številne ovire, a danes ima več podjetij, deluje kot oblikovalka, je znana in uspešna. Neomajno je sledila svojim sanjam, te so vključevale željo po konkretnem delu – z rokami in glavo. Roke je sčasoma zamenjal računalnik, v svoje znanje pa kar naprej vlaga. Margaret žari, je odličen zgled, trdno verjame v moč VET in IO.

Kaj bi se še dalo storiti za večjo prepoznavnost in privlačnost VET? Tommi iz Finske je omenjal skupno odgovornost izobraževalcev in gospodarstva, potrebo po marketingu, ki bi ozaljšal podobo VET, vključevanje ambasadorjev in vrstnikov, na katere se lahko novo vključeni udeleženec opre. Drugi so primaknili odpiranje v okolje – lokalno skupnost, povezovanje z raziskovalno sfero, zbornicami. Seveda ne gre spregledati dejstva, da se morajo skupaj z udeleženci spreminjati tudi učitelji, izobraževalci, mentorji, mojstri …, zato jih je treba ustrezno usposabljati. Udeleženci omizja so zatrdili, da se VET zna prilagajati aktualnim potrebam in da lahko pomaga posameznikom pri spremembah, ki jih od njih terjata življenje in delo.

Demografske, klimatske, ekonomske, družbene … spremembe. In izzivi, ki jih spremljajo. Smo jim dorasli? Jim je dorasel sistem poklicnega izobraževanja in usposabljanja? In če, ali dovolj hitro in prožno? Udarna vprašanja karizmatične povezovalke Tamsin Rose zazvenijo dramatično. Zdi se, da je gostom za omizjem zmanjkalo načinov, kako povedati svoje temeljno sporočilo. Udeleženci v dvorani smo tudi že utrujeni – od obilice besed, umetne svetlobe, dolgotrajnega sedenja … In nas odreši eden od nas, Nemec: 'Ne pustimo se ustrahovati napovedanim spremembam! Te so vedno bile in vedno bodo. So gonilo napredka. Tudi rešitve vedno so, vedno jih je več kot problemov. Vprašanje je le, katero izberemo.' Posveti se nam spoznanje, bučno zaploskamo, zdaj bi lahko zaključili. Pa nismo. In jutri nadaljujemo.

 Pa še nekaj besed o jutranjem dogajanju

V tednu od 14. do 18. 10. v znameniti finski stavbi Finlandia poteka mnogo vzporednih sestankov, konferenc in slovesnosti v okviru Evropskega tedna poklicnih spretnosti. Tako je bilo tudi danes zjutraj. Med njimi sem si izbrala posvetovalni dogodek o statusu VET v novem programu Erasmus. Že na nedavni konferenci EPALE nam je EK zaupala, da so pogajanja za novo finančno shemo 2021–2027 v zadnji fazi, in da bo denarja dva- ali celo trikrat več kot do zdaj. Osnovna struktura se ne bo spremenila, tako tudi za VET ostaja priložnost, da se vključi v akcije KA1, KA2 ali KA3. Vpeljali pa bodo nekatere novosti, kot so majhna partnerstva za KA2 in kombinirane (fizične in virtualne) mobilnosti KA1. Od nas so predstavniki EK želeli izvedeti, kako si predstavljamo izvajanje obojega, na kaj je treba biti pozoren, kaj je treba zagotoviti in podobno. Med drugim so izvajalci VET izrazili potrebo po skupni platformi, in čeprav je EK platformo EPALE omenila kot eno od obstoječih virtualnih skupnosti, je nihče od prisotnih ni prepoznal kot svojo.

Finski kolegi so nam predstavili tri uspešne primere internacionalizacije VET. Gradia, velik izvajalec VET pošilja v tujino tako svoje dijake kot tudi zaposlene – od vodstvenega in učnega do administrativnega kadra. Finsko-nemška kooperacija dveh izvajalcev VET teče že od 2003. Vsako leto po osem dijakov iz obeh držav dva tedna dela in se uči v parih. Za naloge s področja mehanike in mehatronike dobijo le ohlapna navodila, na preizkusu sta njihova ustvarjalnost in inovativnost. V mednarodnem kolidžu Axxell pa na mobilnosti VET pošiljajo izbrane dijake – takšne s posebnimi potrebami, nezavzete za učenje, tako ali drugače prikrajšane. Opažajo popolne preobrate, ki jih pripisujejo dejstvu, da je treba ljudem le zaupati in dati priložnost vsem. Brez podpore evropskih sredstev pa čudovitih zgodb in premnogih spoznanj, ki so jih opisali, seveda ne bi bilo.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Danes me je med več možnostmi zamikala tema podatkovna podprtost (evropske) politike izobraževanja, s katero sem se ukvarjala v preteklosti, ko sem sodelovala na sestankih Stalne skupine za kazalnike in ciljne vrednosti EU. Gre za statistične in administrativne podatke, kvantitativna in kvalitativna raziskovalna poročila, evalvacije učinkov, ekspertna mnenja in druge podatkovne osnove, ki naj bi nosilcem politike pomagala opredeljevati izzive in sprejemati informirane odločitve.

Predstavnik Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo pri EK, Mantas Sekmokas, je v uvodnem prispevku opisal razvoj te dejavnosti vse od devetdesetih let, ko so nastale prve statistične raziskave (npr. anketa o delovni sili in anketa o nadaljnjem poklicnem izobraževanju in usposabljanju). Leta 2000, ob sprejemu Lizbonske strategije, je bil za spremljanje uresničevanja njenih strateških in operativnih ciljev vzpostavljen okvir kazalnikov in ciljnih vrednosti. Ta je v veljavi še zdaj, ves čas so izboljševali njegovo strukturo pa tudi podatkovne vire. Od leta 2011 pa EK izdaja večmedijsko letno publikacijo Pregled izobraževanja in usposabljanja. V njej zavzema vidno mesto vsakoletni kazalnik o udeležbi odraslih v VŽU, medtem ko so podatki za VET manj ažurni (na 5–6 let) in izpostavljeni. Slednje nameravajo spremeniti in današnji dogodek je bil prvi v tej smeri.

V splošnem velja, da gola statistika ne more z gotovostjo opredeliti vzročnih povezav, ker je podatkov premalo, predvsem pa ni longitudinalnega spremljanja. Po drugi strani je podatkov preveč in jih je treba združevati, da bi pojave razumeli. Pri tem pa lahko zapademo v poenostavljanje. Potem so tu še viri – potrebni so čas, denar, ljudje, ki bi podatke zbirali, obdelovali, ugotavljali povezave in jih interpretirali. Vsega tega pa manjka.

VET in izobraževanje odraslih sta obsežna sistema, zato je tudi vprašanje njune podatkovne pokritosti kompleksno. A smo se ga kljub temu lotili – sprva strokovnjaki za omizjem, potem pa še mi, udeleženci.

Omizje so sestavljali raziskovalci iz OECD, JRC, mreže VET Net ter profesor John Holford iz Univerze v Nottinghamu – zagovornik IO. Razprava je bila dolga in živahna, a najbolje jo opiše zaključek pragmatičnega nizozemskega udeleženca: 'Marsikaj ste povedali, sporočili ste pa pravzaprav le to, da lahko nosilcem politike ponudite malokaj.'

Morda ni bilo tako zelo hudo, a dejstvo je, da so se eni izgovarjali na obsežnost in zahtevnost sistema, pomanjkanje in vprašljivo kakovost podatkov, spreminjanje metodologij, struktur izobraževalnih sistemov ter ljudi na položajih. Drugi so trdili, da morajo politiki sprejeti dejstvo, da raziskovalci potrebujejo veliko časa za obdelave in razmislek. Tretji so se ustavili že pri tem, kdo so sploh nosilci politike, kakšna je razlika med VET in IO, če sploh je …

Ni bilo veliko bolje, ko smo delali v skupinah in menjavali vloge. Nastali so predlogi o tem, kaj bi morali storiti nosilci politike, nato pa smo se postavili še v čevlje raziskovalcev.  Strinjali smo se, da je v dobro obojih potrebna boljša komunikacija – pravočasna, kratka in jasna, nevtralna, po možnosti v istem 'jeziku'. Z Ircem sva – v vlogi svetovalca politiku – uveljavila predlog, naj ustanovi nacionalno razvojno ustanovo, ki deluje kot vmesnik. Skušala sem uvesti mnenje, da bi bilo dobro raziskovalce usposobiti za pripravo podatkov (npr. kratka, jedrnata sporočila, povezana s temami, ki nosilca politike neposredno zadevajo). Po drugi strani bi bilo nosilce politike treba usposobiti za razumevanje podatkov (npr. branje grafov, infografik). Irci so se zavzemali za vključevanje učečih se v kvalitativne raziskave. Vsi smo se strinjali, da je smiselno privabiti k razpravam še druge deležnike, zato da dodatno osvetlijo problematiko. In da ni dovolj obdelovati in razumeti preteklost, temveč se je treba več ukvarjati z izzivi prihodnosti. Simulirati, napovedovati različne scenarije … in tako podatkovno podpreti odločitve.

Vajo smo opravili, tistim najbolj trdovratnim pa je na čelu pisalo, da so še vedno na svojih bregovih. V teh dneh sem se navadila v zafrustriranih trenutkih napisati tvit – in takoj mi je bolje. Napišeš svoj pogled, ga spustiš v orbito in ni več pomembno, ali si koga prepričal. Ker včasih pač ne pridemo skupaj. Pa bi dosegli veliko več, če bi se zares poslušali, slišali in združili moči!

In ko dobim kar precej pozitivnih odzivov na sporočilo, da je treba vzpostaviti mostove, še prej pa se – na obeh straneh – odločiti za spremembe, se vprašam, zakaj se pogosto strinjamo le 'na daljavo'.

Sicer pa se je današnji dan zaključil s slovesno podelitvijo priznanj za odličnost v VET. Dobitnikom iz vse Evrope, med njimi so prednjačili Avstrijci, Irci in Španci, je čestitala Marianne Thyssen, komisarka za zaposlovanje, socialne zadeve, spretnosti in mobilnost delovne sile. Zgodbe udeležencev vedno navdušijo, tako je bilo tudi tokrat.

Komisarka, sicer pred štirimi leti utemeljiteljica Evropskega tedna poklicnih spretnosti in zavzeta zagovornica VET, je predstavila kazalnike letošnje manifestacije (45 sodelujočih držav, nad 1.400 dogodkov) in poudarila, da Teden postaja globalna prireditev, saj si za privlačnost VET po evropskem zgledu prizadevajo tudi v Rusiji, Švici, Braziliji, Avstraliji in še marsikje. Z jutrišnjo sklepno prireditvijo se bo Teden zaključil, dogodki pa bodo tekli še vse do konca leta.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

V Jinkovi kratki predstavitvi lahko preberemo, da se je po končani srednji poklicni šoli odločil za študij sodobne plesne umetnosti. Želi si navduševati druge, naj sledijo svojim sanjam in strastem.

V teh dneh sem, predvsem v odmorih, tu in tam naletela tudi na dvomljivce. 'Pa je v praksi res tako? Pri nas že ne. To je samo blišč prireditve, ki EK veliko pomeni, za katero namenja ogromno denarja, v resnici pa je v praksi kup problemov,' je bilo slišati.

Odkar pomnim, vidim obe plati nekega pojava. Zato se včasih težko odločim za eno možnost ali pa premalo goreče zagovarjam prvo plat, saj je na moji notranji tehtnici enako težka tista druga. Skozi življenje sem se pobotala s to svojo lastnostjo, ker mi omogoča, da sem preprosto pozitivno naravnana – do velike večine stvari, z vedenjem, da nič ni samo dobro ali slabo.

Če sta ETPS ali VET kot tak obogatila življenje vsaj eni osebi ali peščici ljudi, potem je vredno. Verjamem pa, da je takih, ki to, kar smo v teh dneh slišali in doživeli, veliko – na strani udeležencev kot tudi učiteljev, mentorjev, mojstrov. Obrazi finskega VET so bili tudi mladi in odrasli, ki so nam odpirali vrata, nas usmerjali po labirintu mogočne Finlandie, prevzemali garderobo, reševali drobne zagate … V zahvalnih govorih so bili spoštljivo omenjani kot vitalni del organizacijske ekipe.

Tega dne je bilo seveda izrečenih kar nekaj besed – zahval, povzetkov, spoznanj. Med prvimi nastopajočimi je bila Li Andersson. Udeleženka, dijakinja VET, ste najbrž pomislili. Ne, glava izobraževanja na Finskem – ministrica! Preprosta pojava, preproste besede brez govorniških bravur, a s toliko globljimi sporočili – takšni Finci pač so. Vmes pa izjave, kot je tale: 'Naj imajo drugi ministrstva za finance, obrambo, infrastrukturo … Priznavam njihov pomen, obenem pa vem, da je 'moje' ministrstvo najpomembnejše – ker povezuje vse vidike življenja in ker zanje krepi človeka – vse generacije, družbo kot celoto.'

Li je napovedala, da bodo v kratkem, še pod okriljem svojega predsedovanja Svetu EU, organizirali konferenco dveh resorjev – izobraževanja in financ, saj je denar treba še bolj usmeriti v posameznika, njegovo vzgojo in vseživljenjsko učenje.

Druga uvodna govornica je bila komisarka Marianne Thyssen, prva dama ETPS. Skupaj z Li sta v tviterskem svetu prejeli poklon s trditvijo, da sta osebi, ki trdno verjameta v VET in odločilno oblikujeta njegovo prihodnost. Thyssenova je med stoječo ovacijo v zahvalo za svoja prizadevanja in ob odhodu iz vlade EK prejela polsteni šal – delo mlade udeleženke finskega VET.

​Med drugim nam je Thyssenova zaupala, kako je pred štirimi leti nastala zamisel o ETPS. V Junckerjevi vladi je bila zadolžena za zaposlovanje, socialno vključenost in mobilnost delavcev, po enem od uvodnih sestankov s predsednikom EK pa je v svoj resor dobila še problematiko spretnosti. Še ožje pa izziv, kako doseči, da bi VET med mladimi postal prva izbira na njihovi izobraževalni poti. V njeni ekipi so si zamislili manifestacijo, ki bi opozorila na to, da je VET priložnost za odkrivanje  lastnih talentov in prava pot h kakovostnim zaposlitvam – ne le za mlade, tudi za odrasle. Že prva dva ETPS, z osrednjim dogajanjem v Bruslju in na stotinami dogodkov po vsej Evropi, sta navduševala s priložnostmi, ki jih odpira VET mladim in starejšim. Najbolje so o tem pričali udeleženci sami. Lani, pod okriljem avstrijskega predsedovanja, se je število dogodkov povzpelo nad 1.800, našteli so 2,4 milijona udeležencev  'v živo' in 39 milijonov doseženih prek družbenih omrežij.  Lanski ETPS je bil namenjen izpostavljanju možnosti za ranljive ciljne skupine ter razpravam o izzivih, s katerimi se bo moral VET spoprijemati v prihodnje. Med njimi so tudi demografske spremembe, zato je bila problematika pre- in dokvalificiranja odraslih aktualna že lani.

Letošnji dogodki ETPS so to temo nagovarjali še bolj neposredno in pri tem opozarjal na izjemni pomen mehkih veščin, medgeneracijskega učenja, drugačnih pristopov pri poučevanju odraslih oziroma delu z njimi in podobno. O tem je tekla beseda v poročilu in kasnejši razpravi o ključnih rezultatih pestrega dvodnevnega dogajanja. Več bo mogoče izvedeti v gradivih, ki bodo v nekaj tednih objavljena na spletni strani. Za zdaj pa le rezultat glasovanja nas, udeležencev, o temi, ki naj bi krojila zaključni panel vplivnih strokovnjakov. Spodnji razpored brez dvoma odraža vtise, ki smo jih odnesli s predhodnih dogodkov. Zelo sem bila vesela četrte uvrstitve teme o krepitvi učečih se, ki naj dobijo svoj glas v upravljanju VET. Iz razprave je bilo sicer razbrati, da so si ta glas predstavljali predvsem kot vključevanje učečih se v promoviranje svojih dosežkov. A potrpežljivost je lepa čednost – nekoč bo zamisel o dejavnem vključevanju udeležencev v vse faze učnega procesa pa tudi njegovega upravljanja zaživela – v to trdno verjamem.

V programu tega dne se je večkrat znašla tudi gibljiva slika. Videi so nastali od odprtju ETPS, na osrednjem dogodku, pri dobitnikih priznanj, na hodnikih med našim neformalnim druženjem med odmori – v vseh je čutiti veselje, zagnanost, ponos. V kratkem bodo videi na voljo tukaj.

Naslednji ETPS bo pod nemškim predsedovanjem Svetu EU, od 9. do 13. novembra 2020 v Berlinu. In če si drznemo napovedati, bo v drugi polovici 2021 skupaj s predsedovanjem njegovo organizacijo prevzela Slovenija. Med govorci je bil letos tudi predstavnik Madžarske, ki prednjači s številom nacionalnih dogodkov ETPS – v skupni koledar so jih prispevali kar 333 (Slovenija 16). Brez dvoma je ETPS izziv, ki se ga je najbolje lotiti že kar naslednje leto ali še bolje – letos. Madžar je povedal, da je bil stranski učinek njihove vključitve v ETPS  boljša povezanost z izvajalci v državi ter povsem drugačna zaznava VET pri različnih javnostih. Seveda je ključnega pomena ustanova, ki dogajanje koordinira, zato se bo treba v Sloveniji odločiti, kdo bo odigral vlogo koordinatorja ETPS 2021. To zagotovo ni ACS, ne vidim pa ovir za naše dejavno vključevanje in povezovanje, še posebej zato, ker imamo s projektom TVU dragocene izkušnje z organiziranjem promocijskih kampanj.

Še beseda o učnih in kulturnih hramih

ETPS 2019 je potekal v kongresnem in kulturnem centru Finlandia Hall, ki je do zadnje podrobnosti (tudi ročaji na vratih) stvaritev finskega arhitekta Alvara Aalta. Zgrajena je bila v obdobju 1967–1971 in dopolnjena 1973–1975. Njena obsežnost, prostornost, ki jo pričarajo visoki stropi, in navidezna preprostost so me prevzeli.

​

​Po mojem mnenju še veličastnejša pa je sosednja stavba – Osrednja knjižnica Oodi Helsinki. Vzbudila mi je vtis, da gre – po obliki in vsebini sodeč – za simbolično Noetovo barko. Ko sem namreč v odmoru na hitro obredla njeno notranjost, sem bila osupla nad živahnim dogajanjem. Skoraj sem pozabila, da gre za knjižnico, saj je bilo v ospredju sobivanje vseh generacij, vsak je nekaj počel – bral, študiral, pisal, kreiral videe ali grafiko, šival, likal … Ne, ni se mi napačno zapisalo. Sestavni del tega velikanskega prostora skoraj brez zidov, ki bi ločevali, so učni kotički (za VET). Prava skupnost učečih se, mravljišče, v katerem vrvi, obenem pa v njem lahko najdeš tudi svojo osamo – za počitek ali ustvarjalnost. Nadvse vabljivo! In odprto vse dni v tednu, od jutranjih do poznih nočnih ur.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Pri predstavitvah so bolj ali manj posrečeno uporabljali prispodobo vrtov. V primeru pluralističnega scenarija bi prišlo do paradigmatičnega premika od specifičnega do zelo širokega in raznolikega koncepta VET, izrazite pestrosti njegovih izvajalcev in učnih oblik, do tesnih povezav med poklicnimi in splošnimi kompetencami. VET bi postal živahen integralni del vseživljenjskega učenja – vse omenjeno pa naj bi vodilo do izrazite orientiranosti na trg dela. »Vrtovi« bi bili raznoliki, lepo urejeni, vse bi teklo po nenapisanih pravilih, malodane v smislu laissez-faire … Orisano me je precej spominjalo na Utopijo, v občinstvu pa je bilo kar nekaj pozitivnih odzivov. Nemški (kdo drug?) predstavnik nas je postavil na realna tla, češ da brez »vrtnarja« (pravil, koordinacije, čvrstega upravljanja) ne bi šlo, vsaj ne za dolgo.

Distinktivni scenarij nam je prinesel ožjo, razločnejšo sliko VET. Področje bi se moderniziralo, a kljub temu ohranilo svoj jasni profil, namenjeno bi bilo zagotavljanju znanja in spretnosti za poklice srednje in višje zahtevnostne ravni, postalo pa naj bi privlačno za vse mlade in odrasle, ne le za tiste, ki nimajo drugih možnosti. Ključna bi bila prehodnost k višjim stopnjam izobraževanja. Razpravljavci so pri tem scenariju pogrešali odprtost in gibko povezovanje z drugimi podsistemi, strinjali so se, da je treba zagotavljati specializacijo in odličnost, pri tem pa spomnili še na socialni vidik – vključenost. V splošnem so ta scenarij sprejeli bolje kot prvega, kar je pomenilo tudi to, da jim »ograje med vrtovi« niso bile odveč.

Že po imenu najmanj privlačen je bil marginalizirani scenarij VET, negativen tudi zato, ker pomeni nadaljevanje neugodnih trendov iz preteklosti in sedanjosti: VET ni prva izbira, zanj se odločajo manj sposobni, pripadniki marginaliziranih skupin, učne poti so ozko specializirane, »ograje vrtov visoke in neprehodne«. Toda tudi v tem je mogoče najti izzive in poskrbeti za razvojne vidike, nas je poskusila navdušiti predstavnica Cedefop. Omenjala je spodbujanje kreativnosti, ki naj nadgradi razvijanje ozkih, večinoma ročnih spretnosti, večje vključevanje temeljnih in splošnih spretnosti in podobno. Več o scenarijih tukaj.

Prihodnost, ki terja preobrazbo VET, je že tukaj – ne čakati!

Sodelujoči v panelu o prihodnosti VET so opozarjali na raznolikost nacionalnih konceptov in praks VET. Dihotomije, kot so: splošno napram specifičnemu, stabilno napram prožnemu, odličnost napram socialni vključevalnosti, enake rešitve za vse napram prikrojenim učnim potem …, določajo že zdajšnje razmišljanje in delovanje v VET.

Zaključili smo, da so predstavljeni scenariji le opcije, zanje se ni treba odločati, pač pa so namenjeni zgolj širšemu zavedanju o tem, kam bi nas lahko pripeljala kombinacija grozečih zunanjih dejavnikov ter posameznih političnih in strokovnih usmeritev. 

Najverjetneje se bodo v dejanski prihodnosti značilnosti scenarijev prepletale, meje med njimi pa se bodo zabrisale. Na srečo je vsem skupna potreba po upoštevanju značilnosti ciljnih skupin ter temeljnega namena VET. Neizogibno je široko razumevanje tega pa tudi drugih delov izobraževalnega sistema, njihova interakcija ter enakopravno vključevanje v verigo vseživljenjskosti učenja. Pristopi se morajo razlikovati, če gre za začetno VET, namenjeno mladim, za uresničevanje želja, ki jim druge izobraževalne poti niso dale priložnosti, ali pa za potrebo po do- ali prekvalifikaciji. Slednje je seveda namenjeno odraslim, tukaj pa so drugačni, prilagojeni načini in odnosi nepogrešljivi.

»Ne prepustimo negotovi prihodnosti, da nas vodi, vzemimo vajeti v roke in prihodnost premišljeno, a odločno soustvarjajmo,« so bile zaključne besede avstrijskega kolega. Napovedal je usmeritveni dokument, ki ga še v času njihovega predsedovanja pripravljajo na evropski ravni skupaj z nacionalnimi strokovnjaki VET.

Evropska komisija in OECD o prihodnosti izobraževanja odraslih

Prepoznavnost izobraževanja odraslih je v zadnjem času večja kot kdaj koli. Izginjanje določenih poklicev, neprestano pojavljanje novih, ki s seboj prinašajo potrebe po drugačnih spretnostih … Celosten pogled na delavca – človeka, ki bo poleg ozkih poklicnih znanj in spretnosti znal kritično in ustvarjalno razmišljati, bo imel ustrezen odnos do dela in soljudi …

Vse to pomeni, da je izobraževanje odraslih pomembno, da sega v vse pore našega bivanja in delovanja. Povpraševanje po njem se stalno povečuje (morda niti ne toliko z vidika posameznikov kot zaposlovalcev), postavlja pa se vprašanje o pripravljenosti ponudbe oziroma celotnega sistema na te nove okoliščine. »Prihodnost ni odvisna le od megatrendov, temveč tudi od mikroodločitev,« nas je opomnil navdušujoči dr. Byron Auguste iz Opportunity@Work in poudaril, da je napredek skupen podvig, takšno pa mora biti tudi učenje. Posameznikove odločitve – v življenju in še posebej na karierni poti – morajo biti premišljene in odgovorne. Neprestano učenje omogoča prožno prilagajanje, obenem pa mora prinašati tudi večje blagostanje. Vsi učinki se povečajo, če gre za kolektivno prizadevanje – pri delu in učenju.

Velik poudarek skupnostnemu učenju je dala tudi Joyce Black, naša stara znanka iz Learning and Work Institute iz Združenega kraljestva. V panelu je predstavila njihova prizadevanja za povečanje vključenosti (ranljivih) odraslih, razvijanje njihovih spretnosti za življenje in delo. Poudarila je pomen vpetosti v lokalno okolje ter priložnosti za medgeneracijsko podporo in izmenjavo. Model »Citizens' Curriculum«, ki pri njih deluje »od spodaj navzgor« in povezuje različne javne službe (poleg izobraževanja tudi socialo, zdravstvo, gospodarstvo itd.) omogoča zadovoljevanje najrazličnejših potreb ranljivih ciljnih skupin, povečuje njihov občutek varnosti, poraja radovednost in podjetnost ter zagotavlja boljšo skupnost.

V panelu smo od različnih govorcev slišali o vidikih in primerih, ki zadevajo celoten spekter ciljne skupine odraslih. Eni so zagovarjali bolj ekonomsko, drugi bolj humanistično osmišljenost izobraževanja odraslih. Vsem pa je bila skupna premisa: brez izobraževanja odraslih ne gre. Morda je bil kdo presenečen – mi, ki na tem področju delujemo, nikakor ne. Dobili smo le dolgo pričakovano zadoščenje, ki pa naj ne uspava. Še toliko več se od vseh nas pričakuje, kajti zdaj se ne bojujemo le za svoj prostor pod soncem, pač pa ga moramo upravičiti in uresničevati – modro, zavzeto in brez predaha.

Več na #EUVocational Skills in #DiscoverYourTalent.

Oglejte si tudi utrinke prvega dne.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

Za jasen pogled v prihodnost je pomembno poznavanje preteklosti.

S temi besedami je Mara Brugia, v. d. direktorja CEDEFOP, začela svoj nagovor o spreminjajoči se vlogi VET. Cedefop je na temelju analiz trendov od 1995 do 2015 oblikoval več možnih razvojnih poti, ki pa jih je mogoče polarizirati v dvoje: pesimistični in optimistični scenarij. Po prvem bo VET izgubil bitko z visokošolskim izobraževanjem, saj bo slednje poskrbelo za zagotavljanje potrebnih naprednih spretnosti. Avtomatizacija in digitalizacija pa bosta zmanjšali pomen spretnosti srednje zahtevnosti, ki jih tradicionalno zagotavlja VET. Po optimističnem scenariju bo VET pridobil na pomenu, zagotavljal bo širok nabor načinov pridobivanja spretnosti vseh ravni, prožno se bo odzival na potrebe trga dela, sledil trendom …, predvsem pa bo postal relevanten za učeče se vseh generacij. Zdi se, da populacija odraslih – jasno, zaradi demografskih trendov starajoče se evropske družbe – pomeni enega od izhodov iz krize, ki jo VET doživlja že nekaj časa. Po drugi strani Cedefop v aktualnih petih študijah poudarja tudi pomen napovedovanja potreb po spretnostih ter močnejših povratnih mehanizmov med VET in trgom dela.

VET kot gibalo evropskega modela življenja in dela?

Evropski sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja se silno razlikujejo med seboj. Evropska komisija to različnost spoštuje in podpira, zato zagotavlja denarno podporo za razvoj in izmenjave prek Evropskega socialnega sklada in programa Erasmus+. Namen tega po besedah Joosta Korteja, generalnega direktorja Direktorata za zaposlovanje, socialne zadeve in vključenost, ni poenotenje ali harmonizacija, temveč le pomoč državam pri zagotavljanju prožne in prodorne vloge VET v EU. Ker je ta podsistem izobraževalnega sistema najbližji trgu dela, je njegova odličnost pomembna tako za mlade, ki so na začetku svoje karierne poti – VET naj bi zanje postal privlačna, ne šele drugotna izbira. Odrasli pa naj bi v VET prepoznali možnost stalnih pre- in dokvalifikacij, ki bi jih opolnomočile za spremenljive razmere pri delu in v življenju nasploh. VET naj bi prispeval tudi k večji vključenosti ranljivih ciljnih skupin, je menil Korte in povabil nas, več sto udeležencev iz vse Evrope in različnih področij dela, da v teh dneh skupaj razmišljamo o razvojnih rešitvah. Na slednje menda čakajo tudi v drugih regijah sveta, nam je zaupal Shyamal Majumdar, predstavnik UNESCO-UNEVOC.

Razvoj VET usmerjajo izobraževalni, socialni, tehnološki in ekonomski vzvodi.

Majumdar nam je na tipično mehak, vzhodnjaški način zaupal nekaj nepopustljivih dejstev. Tehnologije iz divergentnih prehajajo v konvergentne, neizogiben je prehod v zeleno ekonomijo, migracije in mobilnost pa so vse bolj odraz nuje, ne pa prostovoljne izbire.

Nastopil je torej čas za dialog – med različnimi sistemi znotraj izobraževanja, družbe in ekonomije kot celote, pa tudi na globalni ravni – med svetovnimi regijami, nas je uspel prepričati Majumdar.

Vse je stvar kulture vseživljenjskosti učenja.

Po plenarnem delu smo razpravljali v petih skupinah. Sama sem se odločila za temo Izzivi nadaljevalnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja (CVET) v razmerah, ko se daljša delovna doba in so potrebna prehajanja med poklici. Uvodno predavanje estonske raziskovalke je potrdilo pomen CVET v prihodnje, vendar pod pogojem, da ima širše cilje kot zgolj usposabljanje za delo ter da v večji meri vključi odraslo populacijo. Pomembna je diverzifikacija izvajalcev CVET in dejanskih učnih procesov, odločilni pa sta tudi vertikalna in horizontalna prehodnost v višje oziroma sorodne izobraževalne podsisteme.

Naš finski kolega je demistificiral našo predstavo o brezhibni urejenosti njihovega sistema. Že več let zmanjšujejo delež sredstev za VET, zato ugotavljajo, kako z manj doseči več in tako spet vzpostaviti zaupanje v VET. Soočajo se s potrebo po holistični nacionalni strategiji spretnosti, ki vključuje reformo pedagoških pristopov, ter po proaktivni naravnanosti, brez katere prihodnost VET tudi na Finskem ne bo rožnata.

Brez dlake na jeziku je spregovoril španski predstavnik, ki prihaja iz združenja za izobraževanje delavcev v gradbeništvu. Gradbena podjetja združujejo sredstva za stalno usposabljanje te delovne sile, saj je brez ustreznih spretnosti, te se stalno spreminjajo in postajajo vse zahtevnejše, ciljna skupina pa se v povprečju stara. Ni motivirana, zato uporabljajo inovativne načine privabljanja delavcev in izvajanja CVET – tako da udeleženci vsaj na začetku niti ne vedo, da gre v bistvu za učenje.

V skupini se je razvila živahna razprava. Prisotne smo bile tudi predstavnice izobraževanja odraslih iz Velike Britanije in Slovenije ter omrežij EAEA in EBSN, zato smo si dale duška ter utrjevale spoznanje, da brez odraslih pač zares ne bo šlo. Poudarila sem, da je trenutno v Sloveniji prek projektov ESS veliko sredstev namenjenih izobraževanju in usposabljanju nizko izobraženih in neustrezno usposobljenih. Toda v procesu uresničevanja EPUO smo med drugim ugotovili, da prav ta ciljna skupina ni dovolj motivirana za učenje. Izjemnega pomena je zato vzpostavljanje kulture (vseživljenjskosti) učenja, kar je mogoče le z ozaveščanjem o njegovih učinkih, z učinkovitim terenskim delom in svetovanjem, vrednotenjem že pridobljenega znanja ter drugimi podpornimi dejavnostmi. Po drugi strani pa je treba vzpostaviti zaupanje med svetom izobraževanja in svetom dela, saj slednje potrebuje hitre in prožne rešitve, kar pomeni velik izziv tudi izobraževalcem v formalnem in neformalnem sistemu izobraževanja in usposabljanja.

Udeleženci na ETPS sodelujemo na različne načine – tudi prek Twitterja, zato vabim k sledenju na #EUVocational Skills in #DiscoverYourTalent.

Oglejte si še utrinke z drugega dne.

Mag. Zvonka Pengerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS