V okviru programa Individual Learning Accounts Mutual Learning 2026 je bila ob koncu aprila v Bruslju prva delavnica novega cikla. Ta je namenjen državam članicam, ki šele načrtujejo ali razvijajo individualne učne račune. Na dogodku z naslovom Delivering results with ILA: Implementation, evidence and outcomes smo se 28. in 29. aprila povezali predstavniki držav, strokovnjaki in podporna skupina programa. Odprli smo razpravo o tem, kako iz evropskih izkušenj oblikovati izvedljive nacionalne rešitve.

V ospredju delavnice ni bilo vprašanje, ali so individualni učni računi (IUR) zanimiv ukrep, temveč kako lahko v praksi pokažejo rezultate. Udeleženci so razpravljali o spremljanju napredka, uporabi podatkov, komuniciranju rezultatov in vključevanju delodajalcev. Primeri Francije, Litve in Slovaške so pokazali, da so države na različnih točkah, vendar se srečujejo s podobnimi vprašanji: kako dokazati vrednost učenja, zagotoviti kakovost in preprečiti, da bi digitalni sistemi postali sami sebi namen.

Za Slovenijo je bila udeležba pomembno nadaljevanje januarskega nacionalnega pogovora o individualnih učnih računih in registrih izobraževanja odraslih, ki ga je v Ljubljani gostil Andragoški center Slovenije. Slovenska delegacija je v Bruslju predstavila, da Slovenija še nima nacionalnega sistema IUR, pilota, posebnega modela financiranja ali sprejetih odločitev o obsegu, ciljnih skupinah in upravljanju. Hkrati pa razprava ni več začetna: izostrila so se vprašanja kakovosti, podatkovnih povezav, interoperabilnosti obstoječih registrov in vključevanja odraslih, ki imajo do učenja najtežji dostop.

Drugi sklop razprav je bil posvečen komuniciranju in vlogi delodajalcev. Za Slovenijo je bilo ključno izhodišče, da o shemi, ki še ne obstaja, ni mogoče komunicirati kot o gotovi rešitvi; v tej fazi je pomembneje graditi razumevanje in zaupanje. Izkušnja kampanje Lahko.si kaže, da širok medijski doseg odpre temo. Odločitev za vključitev pa pogosto nastane šele ob podpori svetovalcev, izvajalcev in lokalnih okolij. Delodajalci morajo ostati omogočevalci, ne odločevalci: pravica do učenja mora ostati prenosljiva in usmerjena v posameznika.

Dogodek je slovenski razpravi dodal tudi evropsko ogledalo. Predstavitev pobude RALExILA je ponovno poudarila, da individualni učni račun ne more delovati brez zanesljivega registra izobraževalnih priložnosti, jasnih meril kakovosti in podatkov za odločanje. Prav ta povezava med registrom, svetovanjem, financiranjem in dokazovanjem učinkov je za Slovenijo posebno pomembna, saj ima več uporabnih elementov že vzpostavljenih, vendar jih bo treba pred morebitnim pilotom smiselno povezati. Bruseljska delavnica zato ni ponudila enega modela za prenos, temveč natančnejši okvir vprašanj, ki slovensko razpravo premikajo od načelnega zanimanja k bolj premišljenim in izvedljivim korakom.

Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS

Kdo ob misli na počitnice in dopust ne pomisli na svobodo in užitek tistega, kar Italijani posrečeno imenujejo dolce far niente, po naše sladkost brezdelja ali umetnost uživanja v brezdelju? Ne gre za lenobo, ampak za prepuščanje in uživanje v trenutku; čutiti, videti, slišati, biti tukaj in zdaj. V tem brezdelju ni ur, nobenega moram, ali nujno, ali mudi se, nobenih rokov in vnaprej izdelanih urnikov. Samo sem! Prepuščanje je svoboda, sproščenost, veselje, mir in polnost. Občutek, da smo tam, kjer si želimo, in tako, kakor si želimo. Če nam v takem razpoloženju pride naproti nekaj prijetnega, kar pritegne našo pozornost, se odpremo. Pustimo, da se odvije in steče. Morda pa ne storimo nič in le opazujemo. Tudi to pusti sledi v našem zavednem in nezavednem ter deluje tudi potem, ko je dogodek mimo.

Prav za to gre tudi pri našem dogodku Beroča reka (EPUO 2026–2027), ki smo ga v sodelovanju z Ljudsko univerzo Črnomelj organizirali med 21. in 23. avgustom v Kampu Kolpa ob istoimenski reki pri Vinici. Odraslim, mladim in otrokom smo bližali branje kot prijetno, sproščeno in ustvarjalno prakso, ki prevzame telo, čustva in duha. Pester tridnevni program smo zasnovali skupaj z različnimi lokalnimi deležniki. Sporočiti smo želeli, da branje širi obzorje in, podobno kot reka, povezuje. Družine, prijatelji in sosedje v kampu so se ob branju in z njim med seboj lahko povezali. Lovili smo zaklad, zavarovan s šifriranimi sporočili iz slovenskega leposlovja. Lokalno vino je pridobilo še žlahtnejši okus ob poslušanju umetniške besede. Središče dogajanja so bili bralni kotički in stoa. Njeno idejno zasnovo sta, v okviru javnega natečaja Umestitev branja v javni prostor, ki ga je razpisal ACS v letu 2022, izdelala takrat še študenta, danes pa že mlada arhitekta Ela Grasselli in Lenart Berdon. Letos sta pripravila izvedbeni načrt. Nagovarjali so nas letošnji jubilanti Zofka Kveder, Srečko Kosovel in belokranjski rojak Lojze Krakar. V vlogi glavnega gostitelja je bil Oton Župančič. Izvedbeni načrt in postavitev stoe je omogočilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Lokalni obrtnik Gradbeništvo Emir Dedić, s.p. iz Adlešič je v ta namen prispeval gradbeno ogrodje.

Dogodek smo povezali tudi s turizmom in lokalno politiko. Občina Črnomelj, branju prijazna občina, je častna pokroviteljica dogodka, odzvala pa so se tudi  kulturno-umetniška društva, ki bodo izpeljala program. Kamp Kolpa, ob slabem vremenu pa KUD Vinica, so brezplačno zagotovili prostor. Predstavniki Društva vinogradnikov Črnomelj in Kulturnega doma Črnomelj so dopolnjevali dogajanje.

Gre za dogodek projekta EPUO, torej bo odmeval tudi v evropskem prostoru.

Zasnovali smo ga kot dveletni pilotni projekt inovativnega učenja. Naša vizija je vseslovenski vsakoletni dogodek ob različnih rekah. Ustvariti želimo zemljevid slovenskih beročih rek. Podobno kot v Beli krajini bo za to potrebno sodelovanje različnih deležnikov. Branje je naša skupna vrednota, bralna pismenost pa dejavnik odpornosti družbe. S knjigo smo opredelili svojo samobitnost, z branjem pa jo ohranjamo. Artefakt brez branja je le mrtva črka na papirju. Zato, »lubi Slovenci«, s knjigo v rokah tudi na plažo! 

Natalija Žalec, MEAd(UK) (natalija.zalec@acs.si), ACS

Tradicijo navdihujočih srečanj v okviru Karavane študijskih krožkov (ŠK) smo po nekajletnem premoru nadaljevali med kraškimi polji in gozdovi, kjer narava ohranja svoj ritem. Krožkarje, njihove mentorje in vse, ki verjamejo v moč skupnostnega učenja, je letos namreč gostila Pivka. Zavod za turizem Pivka je v soboto, 13. junija, na široko odprl vrata za celodnevno druženje vseh navdušencev nad ustvarjalnostjo ŠK. Osrednje prizorišče je bil Krpanov dom, ki je ob 10. uri postal radoživo stičišče znanja, dobrih praks in novih idej.

Dopoldanski del je bil namenjen predstavitvam ŠK iz vse Slovenije. Posebno mesto so zasedli tisti, ki jih v okviru organizacije gostiteljice izvaja dolgoletna mentorica Marjeta Marinčič. Udeleženci so lahko spoznali zgodbe, ki odsevajo bogato ustvarjalnost in povezovalno moč krožkov v lokalnih skupnostih. Popoldan se je dogajanje preselilo na predstavitveno ploščad, kjer so bile delavnice in prikaz posebnih utrinkov iz življenja ŠK. Mentorjem je bil ob tem namenjen še poseben, strokovni del.

Karavana torej ostaja prostor, kjer se prepletajo učenje, ustvarjalnost in skupnost. Zato smo bili posebno veseli mentorjev in udeležencev študijskih krožkov: s svojimi predstavitvami so soustvarili krasen program.

Karavana študijskih krožkov (ŠK) krepi pripadnost mreži krožkov, omogoča izmenjavo vsebin med njimi in daje priznanje lokalnim praksam. V bistvu gre za zgoščeno uprizoritev modela študijskih krožkov. Udejanja namreč pojme, kot so učenje, ustvarjalna svoboda, sodelovanje in skupna akcija. Letos je gostovala v Pivki.

Karavana je zasnovana kot potujoče srečanje ŠK, ki za en dan prestavi središče nacionalne mreže v izbrano lokalno okolje. Njena posebnost je v tem, da temeljno idejo te oblike skupnostnega učenja predstavi z živo, povezovalno in tudi prostorsko izkušnjo. Za mentorje in krožkarje je strokovno, motivacijsko in identitetno srečanje. Za lokalno okolje je priložnost videti, kaj študijski krožki pomenijo v praksi.

Karavana ŠK namreč prostor uporabi tudi kot učni vir. Ko pride v izbrani kraj, s seboj ne prinese samo koncepta. Nasloni se na lokalno zgodbo, domačine, krajino, lokalno znanje in dosežke. Posebno pozornost in priznanje izrazi lokalnim krožkarjem in lokalni identiteti. V tem nosi pomembno sporočilo, da učenja odraslih ni smiselno ločevati od domačega prostora, skupnosti in vsakdanjega življenja. Zato tudi Pivka za letošnjo Karavano ŠK ni bila le golo prizorišče, ampak je postala njena vsebina: Krpanov dom s  Centrom DINA, Martin Krpan, Miroslav Vilhar in kulturna dediščina Zgornje Pivke, Pivška presihajoča jezera, tradicija in modrost sobivanja z naravo in velikimi zvermi, lokalni ŠK …  Vse to se je prepletlo v podstat za izvedbo izvirnega učnega dogodka.

Pri Karavani ne gre za klasično izobraževalno srečanje, kjer bi udeleženci le poslušali pripravljene vsebine. Gre za dogodek z namero učenja, v katerem se znanje ustvarja v dialogu, skozi gibanje po prostoru, v srečevanju z lokalno identiteto, z izmenjavo med mentorji in udeleženci ter v neposrednem stiku z okoljem. Koncept dogodka poleg izkustvenega predvideva tudi strokovni del, ki je namenjen posebej mentorjem in strokovni javnosti. Dodan  je z namenom, da nudi priložnost za premislek in kritično presojo o področju ŠK ter podpira nadaljnji strokovni razvoj skupnostnega izobraževanja. Letos je bila vsebina posvečena prevpraševanju o transformativni moči študijskih krožkov. O te smo razmišljali skupaj s posebno gostjo, raziskovalko dr. Matejo Šmid Hribar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Tematika, ki jo je s sodelavci raziskovala v okviru EU projekta SHARED GREEN DEAL, je ponudila dragocena izhodišča za razmislek o andragoški razsežnosti študijskih krožkov ter njihovi vlogi pri spodbujanju trajnostno naravnanih praks.

Med vse to pa so se nevsiljivo nizali prispevki s prikazi praks in rezultatov ŠK z različnih koncev Slovenije. Veselje je bilo videti, kako zanimive vsebine je mogoče najti praktično pred svojim domačim pragom, jih raziskovati, nadgrajevati in narediti vidne v sodobnem globalnem svetu. Niz predstavitev – letos se jih je zvrstilo 14, med njimi sta bili dve mednarodni – je imel še posebno lep zven. V marsikateri je bilo namreč slišati odmeve domačih narečij, ki so pričali, da smo se res zbrali od vsepovsod. Nekateri pa so se predstavili tudi kar brez besed, s svojimi zanimivimi izdelki, presenetila in zabavala nas je med drugim celo izvirna lutkovna igrica s celovito odrsko postavitvijo, nastalo v okviru ŠK.

Kaj Karavana pomeni mreži ŠK, so udeleženci z visokimi ocenami in besedami zahvale najlepše izrazili v anketnem vprašalniku. Dogodek je bil letos prvič tudi evalviran. Želeli smo namreč izvedeti, kako ga javnost doživlja in kako bi ga morda predelali v prihodnje. Posebno dragoceno je bilo, da se je dogajanja udeležil velik in raznolik krog ljudi. Veliko je bilo moških, kar je v izobraževanju odraslih prej izjema kot pravilo.

Za letošnji živahni utrip skupnostnega učenja se zahvaljujemo lokalnemu soorganizatorju Zavodu Pivka, lokalni mentorici ŠK Marjeti Marinčič za izvirne idejne poudarke, vsem mentorjem, ki so sodelovali pri predstavitvah, in udeležencem ŠK ter vsem obiskovalcem za izjemno energijo in izkušnjo povezanosti. Karavana ŠK potuje dalje!

Erika Švara (erika.svara@acs.si), ACS

Med 9. in 10. junijem je bila v Varšavi letna skupščina Evropskega združenja za izobraževanje odraslih (EAEA), posvečena odpornosti in povezovanju skupnosti. Dogodek je združil predstavnike organizacij za izobraževanje odraslih, raziskovalce, oblikovalce politik in praktike iz vse Evrope. Osrednje vprašanje je bilo, kako lahko izobraževanje odraslih prispeva k bolj povezanim, vključujočim in odpornim skupnostim v času hitrih družbenih, gospodarskih in tehnoloških sprememb.

Prvi dan: skupna vizija in praznovanje dobrih praks

Prvi dan je bil namenjen generalni skupščini EAEA, strateškim razpravam o prihodnjem razvoju združenja ter izmenjavi izkušenj med članicami. Poseben poudarek je bil namenjen oblikovanju nove strategije EAEA, pri kateri so udeleženci razpravljali o ključnih izzivih in prioritetah evropskega izobraževanja odraslih za prihodnja leta.

Večer je bil posvečen podelitvi nagrad Grundtvig, najpomembnejšega evropskega priznanja za inovativne projekte na področju izobraževanja odraslih. Nagrada nosi ime po danskem pedagogu in mislecu N. F. S. Grundtvigu, enem od utemeljiteljev ljudskih visokih šol in zagovorniku izobraževanja za življenje. Namen nagrade je prepoznavati projekte, ki s svojimi pristopi prispevajo k vključevanju ljudi, gradnji zaupanja, aktivnemu državljanstvu in ustvarjanju povezanih skupnosti. V ospredju so bili projekti, ki dokazujejo, da lahko učenje odraslih pomembno prispeva k družbeni povezanosti in reševanju aktualnih izzivov.

Nagrajena projekta poudarjata prostovoljstvo in državljanske zbore kot gonilno silo odpornosti in gradnje skupnosti:

• projekt Izmir Citizens’ Assembly for Climate in institucija YUVA Association (TR),
• projekt Developing Volunteering as a Part of Individual Learning Path (VOLUGRAM) in institucija Tartu Vocational College (EE) skupaj s partnerji. 

Že prvega dne je bilo mogoče začutiti močno sporočilo dogodka: neformalno izobraževanje odraslih ni obrobna dejavnost, temveč pomemben del evropskega družbenega razvoja. Poleg pridobivanja znanja in spretnosti ljudem omogoča ponovno vključevanje v skupnost, krepi samozavest, spodbuja aktivno državljanstvo ter ustvarja priložnosti za sodelovanje med generacijami in različnimi družbenimi skupinami.

Drugi dan: odpornost kot skupnostna moč

Osrednji konferenčni dan je odprlo predavanje Alicje Gałązke z naslovom Growing Resilience Together: Adult Education for Inner Strength and Community Connection. Poudarila je, da odpornosti ne smemo razumeti zgolj kot individualno sposobnost spoprijemanja s težavami, temveč kot proces, ki nastaja v odnosih in skupnostih. Izobraževanje odraslih pri tem povezuje osebni razvoj posameznika s širšimi družbenimi spremembami.

Posebej navdihujoč del njenega nastopa je bil namenjen moči osebnih zgodb. Izpostavila je misel, da lahko človek spremeni svoje življenje, če spremeni zgodbo, ki jo pripoveduje o sebi. Postati moramo uredniki lastne življenjske zgodbe. Prelomni dogodki niso zgolj nekaj, kar se nam zgodi, temveč priložnost za nov pogled in osebno rast. Namesto vprašanja »Kaj se mi je zgodilo?« je koristneje iskati odgovor na vprašanje »Kaj lahko pridobim iz te izkušnje?«

Govorka je opozorila tudi na nevarnost togih predstav o sebi. Če se posameznik trajno umesti v vlogo žrtve ali svojo identiteto gradi na eni sami življenjski zgodbi, si omejuje možnosti za razvoj. Odpornost pomeni sposobnost, da dogodke pogledamo z različnih perspektiv in v njih prepoznamo tudi lastno moč.

Veliko pozornosti je bilo namenjene sodobnim izzivom, predvsem vprašanju, kako doseči ljudi, ki se vse bolj zapirajo v digitalne svetove in izgubljajo občutek pripadnosti skupnosti. Več govorcev je poudarilo, da močne skupine prepoznavajo in razvijajo potenciale svojih članov. Odpornost ni stanje, ko nas nič ne prizadene. Gre za način soočanja s težkimi okoliščinami. Je dinamičen proces, ki se spreminja skozi življenje. Pomemben del odpornosti predstavlja tudi zavedanje telesa in prepoznavanje njegovih odzivov. Ena najmočnejših misli konference je bila, da odpornosti ni mogoče doseči individualno – vedno nastaja skozi povezanost, sodelovanje in medsebojno podporo.

Po uvodnem predavanju je sledila panelna razprava Resilient Communities in Times of Crisis. Sodelujoči Irena Lipowicz, Oleg Smirnov, Esther Hirsch in John Evers so predstavili izkušnje skupnosti, ki se soočajo z vojnami, družbenimi napetostmi in drugimi krizami. V razpravi, ki je sledila, so se jasno pokazale razlike med dojemanjem družbene stabilnosti in miru med državami. Nekatere so namreč bistveno bolj izpostavljene neposredni grožnji vojne kot druge. Posledično so bili tudi odzivi in predlogi usmeritev različni – nekateri si želijo več usposabljanja za mir in strpnost, drugi pa več krepitve odpornosti skupnosti na izredne razmere. A skupno sporočilo je bilo jasno: izobraževanje odraslih, zaupanje med ljudmi in močne lokalne mreže so pomemben del družbene odpornosti.

Delavnice: od raziskav do konkretnih rešitev

Popoldanski del programa je ponudil šest vzporednih delavnic. Obravnavale so krepitev demokratične vloge izobraževalcev odraslih, dostop do izobraževanja v zaprtih okoljih, zagotavljanje kakovosti v izobraževanju odraslih, vključujočo komunikacijo z migranti, uporabo gledaliških in igrifikacijskih metod ter gradnjo odpornih skupnosti s pomočjo participativnih pristopov.

Sodelovala sem v prvi delavnici, kjer smo razpravljali o vlogi izobraževalcev odraslih pri krepitvi demokracije in družbene odpornosti. Hitro se je pokazalo, da imamo na področju izobraževanja odraslih veliko kakovostnih programov in navdihujočih zgodb, bistveno manj pa sistematičnih podatkov, s katerimi bi lahko njihov pomen dokazovali odločevalcem. Zato smo posebej poudarili potrebo po zbiranju primerljivih nacionalnih podatkov in raziskav, ki bi jasno pokazale povezavo med neformalnim učenjem, razvojem temeljnih kompetenc, vključevanjem ranljivih skupin ter njihovimi pozitivnimi ekonomskimi učinki za gospodarstvo in družbo. Takšni dokazi so ključni za dolgoročno prepoznavnost in ustrezno financiranje področja.

Tudi ta konferenca je pokazala, da je izobraževanje odraslih veliko več kot pridobivanje znanja za trg dela. Je prostor za srečevanje ljudi, krepitev zaupanja, aktivno državljanstvo in ustvarjanje skupnosti, ki znajo skupaj iskati odgovore na izzive sodobnega časa. Prav povezanost ljudi pa ostaja eden najpomembnejših virov odpornosti evropskih družb.

Mag. Urška Bittner Pipan (urska.bittner.pipan@acs.si), ACS

V okviru Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO) 2026–2027 je Andragoški center Slovenije (ACS) januarja gostil delavnico, na kateri so rezultati evropskega projekta RALExILA prvič stopili v neposredni dialog s slovenskimi snovalci politik izobraževanja odraslih. Dogodek je pokazal, da vprašanja preglednosti, kakovosti in dostopnosti izobraževanja odraslih niso več le razvojna tema, temveč postajajo pomemben del sistemskih odločitev o prihodnosti vseživljenjskega učenja.

Delavnica z naslovom Individualni učni računi (IUR) in registri izobraževanja odraslih: od raziskav do sistemskih rešitev je 21. januarja v Ljubljani povezala 18 predstavnic in predstavnikov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Centra RS za poklicno izobraževanje, ACS in drugih ključnih institucij. V središču razprave je bilo vprašanje, kaj bi vzpostavitev povezanega sistema registrov izobraževanja odraslih in individualnih učnih računov pomenila za Slovenijo.

Udeleženci so se seznanili tudi s prototipom nacionalnega registra izobraževanja odraslih. Pokazal je, kako je mogoče kompleksne sistemske razprave prevesti v konkretne uporabniške rešitve. Predstavitve in razprava so poudarile, da individualni učni računi niso zgolj finančni mehanizem. Delujejo namreč le ob zanesljivem registru programov, jasnih standardih kakovosti ter preprostih poteh do informacij. Brez te infrastrukture ostanejo predvsem administrativno orodje, ne pa vzvod za večjo vključenost odraslih v učenje.

Med ključnimi poudarki razprave so bili zagotavljanje kakovosti v digitalnem okolju, nevarnost razdrobljenosti podatkov, potreba po interoperabilnosti obstoječih registrov ter vprašanje, kako uskladiti nacionalno usmerjanje sistema z dovolj prostora za prilagoditve na ravni izvajalcev. Posebej je bila izpostavljena tudi osredotočenost na možnost vključevanja: digitalne rešitve morajo biti zasnovane tako, da ne povečujejo neenakosti, temveč odraslim z različnimi izkušnjami in ravnmi digitalnih spretnosti lajšajo dostop do informacij in učenja.

Delavnica je potrdila, da Slovenija za razmislek o takšnem sistemu že ima pomembne temelje – razvito mrežo izvajalcev, izkušnje s financiranjem izobraževanja odraslih in institucije, ki razumejo tako pedagoški kot upravljavski vidik tega področja. Hkrati pa je jasno pokazala, da bodo za nadaljnje korake ključni skupni dogovori o financiranju, zakonodajnem okviru, odgovornostih in povezovanju obstoječih rešitev. Prav zato je bil dogodek pomemben korak od evropskih spoznanj k slovenskemu razmisleku o tem, kako zgraditi preglednejši, bolj povezan in vključujoč sistem izobraževanja odraslih.

Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS

Marca sem se udeležila prvega srečanja nacionalnih koordinatorjev Evropskega programa za učenje odraslih EPUO v Bruslju. Program je predvideval obravnavo aktualnih evropskih usmeritve in priložnosti za nadaljnje sodelovanje.

V uvodnem delu smo prisluhnili predstavnikom Evropske komisije. Poleg novega cikla financiranja so izpostavili ključne politične poudarke na področju izobraževanja odraslih. Izjemno sem bila ponosna na dejstvo, da Slovenija ostaja med najuspešnejšimi državami v okviru programa, kar je rezultat dolgoletnega kakovostnega dela na tem področju. Zahvala gre v veliki meri naši mag. Zvonki Pangerc Pahernik, ki je zastopala naše barve in vedno zastavila dobro besedo za nas – vse izobraževalce odraslih v Sloveniji. Lahko smo ponosni na svoje delo in ostajamo odprti za nove poti, priložnosti in rast.

Pomen mednarodnega sodelovanja

Sledil je pregled dosežkov tematskih skupin iz preteklega obdobja. Predstavitve so pokazale, kako pomembno je mednarodno sodelovanje ter izmenjava dobrih praks. Razprave so se osredotočile na to, katere pristope je smiselno nadgraditi in prenesti v prihodnje aktivnosti.

V nadaljevanju smo skupaj oblikovali prednostne naloge za obdobje 2026–2027. Izmenjali smo ideje za nove projekte in tematske skupine ter iskali skupne točke sodelovanja. Posebno zanimiva je bila predstavitev o uporabi umetnosti v izobraževanju odraslih, ki odpira nove možnosti za večjo vključenost in motivacijo udeležencev.

Inovativna učna okolja

V zadnjem delu srečanja smo sodelovali na samostojno organiziranih srečanjih tematskih skupin. Razpravljali smo o nadaljevanju ali preoblikovanju obstoječih skupin ter načrtovanih aktivnostih za prihodnje obdobje. Opredelili smo države, ki želijo sodelovati v posameznih skupinah, ter možne koordinatorje. Izpostavili smo študijske obiske, dejavnosti medsebojnega učenja ter druge oblike strokovne izmenjave.

Strinjali smo se, da je smiselno nadaljevati delo na področju inovativnih učnih okolij ter okrepiti vidnost dosežkov projekta. Druge teme, ki še niso organizirane po t. i. grozdih, so individualni učni računi (ILA), izobraževalci odraslih in akreditacije programov ter ogrodje kvalifikacij.

Srečanje mi je prineslo veliko novih idej, potrditev dobrega dela ter dodatno motivacijo za prihodnje izzive.

Mag. Urška Bittner Pipan (Urska.bittner.pipan@acs.si), ACS