Pri predstavitvah so bolj ali manj posrečeno uporabljali prispodobo vrtov. V primeru pluralističnega scenarija bi prišlo do paradigmatičnega premika od specifičnega do zelo širokega in raznolikega koncepta VET, izrazite pestrosti njegovih izvajalcev in učnih oblik, do tesnih povezav med poklicnimi in splošnimi kompetencami. VET bi postal živahen integralni del vseživljenjskega učenja – vse omenjeno pa naj bi vodilo do izrazite orientiranosti na trg dela. »Vrtovi« bi bili raznoliki, lepo urejeni, vse bi teklo po nenapisanih pravilih, malodane v smislu laissez-faire … Orisano me je precej spominjalo na Utopijo, v občinstvu pa je bilo kar nekaj pozitivnih odzivov. Nemški (kdo drug?) predstavnik nas je postavil na realna tla, češ da brez »vrtnarja« (pravil, koordinacije, čvrstega upravljanja) ne bi šlo, vsaj ne za dolgo.
Distinktivni scenarij nam je prinesel ožjo, razločnejšo sliko VET. Področje bi se moderniziralo, a kljub temu ohranilo svoj jasni profil, namenjeno bi bilo zagotavljanju znanja in spretnosti za poklice srednje in višje zahtevnostne ravni, postalo pa naj bi privlačno za vse mlade in odrasle, ne le za tiste, ki nimajo drugih možnosti. Ključna bi bila prehodnost k višjim stopnjam izobraževanja. Razpravljavci so pri tem scenariju pogrešali odprtost in gibko povezovanje z drugimi podsistemi, strinjali so se, da je treba zagotavljati specializacijo in odličnost, pri tem pa spomnili še na socialni vidik – vključenost. V splošnem so ta scenarij sprejeli bolje kot prvega, kar je pomenilo tudi to, da jim »ograje med vrtovi« niso bile odveč.
Že po imenu najmanj privlačen je bil marginalizirani scenarij VET, negativen tudi zato, ker pomeni nadaljevanje neugodnih trendov iz preteklosti in sedanjosti: VET ni prva izbira, zanj se odločajo manj sposobni, pripadniki marginaliziranih skupin, učne poti so ozko specializirane, »ograje vrtov visoke in neprehodne«. Toda tudi v tem je mogoče najti izzive in poskrbeti za razvojne vidike, nas je poskusila navdušiti predstavnica Cedefop. Omenjala je spodbujanje kreativnosti, ki naj nadgradi razvijanje ozkih, večinoma ročnih spretnosti, večje vključevanje temeljnih in splošnih spretnosti in podobno. Več o scenarijih tukaj.
Prihodnost, ki terja preobrazbo VET, je že tukaj – ne čakati!
Sodelujoči v panelu o prihodnosti VET so opozarjali na raznolikost nacionalnih konceptov in praks VET. Dihotomije, kot so: splošno napram specifičnemu, stabilno napram prožnemu, odličnost napram socialni vključevalnosti, enake rešitve za vse napram prikrojenim učnim potem …, določajo že zdajšnje razmišljanje in delovanje v VET.
Zaključili smo, da so predstavljeni scenariji le opcije, zanje se ni treba odločati, pač pa so namenjeni zgolj širšemu zavedanju o tem, kam bi nas lahko pripeljala kombinacija grozečih zunanjih dejavnikov ter posameznih političnih in strokovnih usmeritev.
Najverjetneje se bodo v dejanski prihodnosti značilnosti scenarijev prepletale, meje med njimi pa se bodo zabrisale. Na srečo je vsem skupna potreba po upoštevanju značilnosti ciljnih skupin ter temeljnega namena VET. Neizogibno je široko razumevanje tega pa tudi drugih delov izobraževalnega sistema, njihova interakcija ter enakopravno vključevanje v verigo vseživljenjskosti učenja. Pristopi se morajo razlikovati, če gre za začetno VET, namenjeno mladim, za uresničevanje želja, ki jim druge izobraževalne poti niso dale priložnosti, ali pa za potrebo po do- ali prekvalifikaciji. Slednje je seveda namenjeno odraslim, tukaj pa so drugačni, prilagojeni načini in odnosi nepogrešljivi.
»Ne prepustimo negotovi prihodnosti, da nas vodi, vzemimo vajeti v roke in prihodnost premišljeno, a odločno soustvarjajmo,« so bile zaključne besede avstrijskega kolega. Napovedal je usmeritveni dokument, ki ga še v času njihovega predsedovanja pripravljajo na evropski ravni skupaj z nacionalnimi strokovnjaki VET.
Evropska komisija in OECD o prihodnosti izobraževanja odraslih
Prepoznavnost izobraževanja odraslih je v zadnjem času večja kot kdaj koli. Izginjanje določenih poklicev, neprestano pojavljanje novih, ki s seboj prinašajo potrebe po drugačnih spretnostih … Celosten pogled na delavca – človeka, ki bo poleg ozkih poklicnih znanj in spretnosti znal kritično in ustvarjalno razmišljati, bo imel ustrezen odnos do dela in soljudi …
Vse to pomeni, da je izobraževanje odraslih pomembno, da sega v vse pore našega bivanja in delovanja. Povpraševanje po njem se stalno povečuje (morda niti ne toliko z vidika posameznikov kot zaposlovalcev), postavlja pa se vprašanje o pripravljenosti ponudbe oziroma celotnega sistema na te nove okoliščine. »Prihodnost ni odvisna le od megatrendov, temveč tudi od mikroodločitev,« nas je opomnil navdušujoči dr. Byron Auguste iz Opportunity@Work in poudaril, da je napredek skupen podvig, takšno pa mora biti tudi učenje. Posameznikove odločitve – v življenju in še posebej na karierni poti – morajo biti premišljene in odgovorne. Neprestano učenje omogoča prožno prilagajanje, obenem pa mora prinašati tudi večje blagostanje. Vsi učinki se povečajo, če gre za kolektivno prizadevanje – pri delu in učenju.
Velik poudarek skupnostnemu učenju je dala tudi Joyce Black, naša stara znanka iz Learning and Work Institute iz Združenega kraljestva. V panelu je predstavila njihova prizadevanja za povečanje vključenosti (ranljivih) odraslih, razvijanje njihovih spretnosti za življenje in delo. Poudarila je pomen vpetosti v lokalno okolje ter priložnosti za medgeneracijsko podporo in izmenjavo. Model »Citizens’ Curriculum«, ki pri njih deluje »od spodaj navzgor« in povezuje različne javne službe (poleg izobraževanja tudi socialo, zdravstvo, gospodarstvo itd.) omogoča zadovoljevanje najrazličnejših potreb ranljivih ciljnih skupin, povečuje njihov občutek varnosti, poraja radovednost in podjetnost ter zagotavlja boljšo skupnost.
V panelu smo od različnih govorcev slišali o vidikih in primerih, ki zadevajo celoten spekter ciljne skupine odraslih. Eni so zagovarjali bolj ekonomsko, drugi bolj humanistično osmišljenost izobraževanja odraslih. Vsem pa je bila skupna premisa: brez izobraževanja odraslih ne gre. Morda je bil kdo presenečen – mi, ki na tem področju delujemo, nikakor ne. Dobili smo le dolgo pričakovano zadoščenje, ki pa naj ne uspava. Še toliko več se od vseh nas pričakuje, kajti zdaj se ne bojujemo le za svoj prostor pod soncem, pač pa ga moramo upravičiti in uresničevati – modro, zavzeto in brez predaha.
Več na #EUVocational Skills in #DiscoverYourTalent.
Oglejte si tudi utrinke prvega dne.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS