Utrinki s severa – 3. dan (Helsinki, 16. 10. 2019)

‘Poklicno izobraževanje in usposabljanje za vse – spretnosti za življenje’ (VET for All – Skills for Life) je slogan osrednje konference Evropskega tedna poklicnih spretnosti. Dogodek sta danes popoldne odprla gostitelja – Dana-Carmen Bachmann, predstavnica EK, in Mika Tammilehto iz finskega ministrstva za izobraževanje in kulturo. Oba si veliko obetata od četrte izpeljave Tedna, ki promovira odličnost VET (ta kratica naj obvelja tudi za tukajšnje namene) in njegovo vključevalno vlogo. Ta zadeva vse – tudi oziroma še zlasti odrasle. Zdaj je že zelo jasno vsem – brez odraslih in njihovega stalnega pre- ali dokvalificiranja ne bo šlo. Tako kot ne bo šlo brez dotoka in pretoka delovne sile.

V panelu o vlogi VET pri naslavljanju globalnih izzivov so sodelovali predstavniki gospodarstva, politike, izobraževanja, nevladne sfere. Potrdili so nam, da storitve postajajo srž ekonomije, proizvodnja blaga se umika – tudi zaradi trajnostne naravnanosti. Enostavne storitve prevzemajo roboti, z velikim naskokom se pojavljajo nove, nekaterih si sploh še ne znamo zamisliti. ‘Poleg digitalnih spretnosti bodo stopile v ospredje mehke: timsko delo, proaktivno in kritično razmišljanje, samostojno reševanje problemov, pogajalske in podjetniške sposobnosti, pred vsemi pa sposobnost prilagajanja spremembam,’ je povedal predstavnik CEDEFOP. Pri njih se veliko ukvarjajo z napovedovanjem poklicev in zanje potrebnih spretnosti, nazadnje so izdali poročilo o razkoraku med njihovo ponudbo in povpraševanjem.

Ali VET lahko zagotovi prej naštete spretnosti?

Margaret iz Irske je pri 16-ih opustila šolo in šla iskat vajeniško mesto. Ni bilo lahko, premagovala je številne ovire, a danes ima več podjetij, deluje kot oblikovalka, je znana in uspešna. Neomajno je sledila svojim sanjam, te so vključevale željo po konkretnem delu – z rokami in glavo. Roke je sčasoma zamenjal računalnik, v svoje znanje pa kar naprej vlaga. Margaret žari, je odličen zgled, trdno verjame v moč VET in IO.

Ko je za drugo omizje, tokrat o vlogi VET skozi življenje posameznika, sedla tudi Adrijana iz Nove Gorice, ambasadorka Tedna, smo slovenski udeleženci pospešeno fotografirali. Ponosni smo nanjo in smo ji prikimavali, ko je izpostavila pomen timskega dela, različnih oblik sodelovanja in partnerstev. Take stike slovenske srednje in višje strokovne šole v okviru projekta MUNERA – Izvajanje programov nadaljnjega poklicnega izobraževanja in usposabljanja 2018–2022 – udejanjajo z zaposlovalci v svojih okoljih. Povedala je, da so razvili okrog 700 programov, formalnih in neformalnih, in da je njihov trenutni največji izziv kakovost.

Navdušil je tudi predstavnik IBM z izjavo, da v razgovorih s potencialnimi kadri ne sprašuje po izobrazbi, temveč ga zanima, ali je kandidat radoveden, ukaželjen, prilagodljiv, prožen, samostojen, motiviran. Na vprašanje, kako kandidata testira, je povedal, da jih vključi v konkretno delo in učenje, malodane igro, in takoj ugotovi, iz kakšnega testa so.

Kaj bi se še dalo storiti za večjo prepoznavnost in privlačnost VET? Tommi iz Finske je omenjal skupno odgovornost izobraževalcev in gospodarstva, potrebo po marketingu, ki bi ozaljšal podobo VET, vključevanje ambasadorjev in vrstnikov, na katere se lahko novo vključeni udeleženec opre. Drugi so primaknili odpiranje v okolje – lokalno skupnost, povezovanje z raziskovalno sfero, zbornicami. Seveda ne gre spregledati dejstva, da se morajo skupaj z udeleženci spreminjati tudi učitelji, izobraževalci, mentorji, mojstri …, zato jih je treba ustrezno usposabljati. Udeleženci omizja so zatrdili, da se VET zna prilagajati aktualnim potrebam in da lahko pomaga posameznikom pri spremembah, ki jih od njih terjata življenje in delo.

Spremembe – najpogosteje uporabljena beseda na današnjem dogodku

Demografske, klimatske, ekonomske, družbene … spremembe. In izzivi, ki jih spremljajo. Smo jim dorasli? Jim je dorasel sistem poklicnega izobraževanja in usposabljanja? In če, ali dovolj hitro in prožno? Udarna vprašanja karizmatične povezovalke Tamsin Rose zazvenijo dramatično. Zdi se, da je gostom za omizjem zmanjkalo načinov, kako povedati svoje temeljno sporočilo. Udeleženci v dvorani smo tudi že utrujeni – od obilice besed, umetne svetlobe, dolgotrajnega sedenja … In nas odreši eden od nas, Nemec: ‘Ne pustimo se ustrahovati napovedanim spremembam! Te so vedno bile in vedno bodo. So gonilo napredka. Tudi rešitve vedno so, vedno jih je več kot problemov. Vprašanje je le, katero izberemo.’ Posveti se nam spoznanje, bučno zaploskamo, zdaj bi lahko zaključili. Pa nismo. In jutri nadaljujemo.

 Pa še nekaj besed o jutranjem dogajanju

V tednu od 14. do 18. 10. v znameniti finski stavbi Finlandia poteka mnogo vzporednih sestankov, konferenc in slovesnosti v okviru Evropskega tedna poklicnih spretnosti. Tako je bilo tudi danes zjutraj. Med njimi sem si izbrala posvetovalni dogodek o statusu VET v novem programu Erasmus. Že na nedavni konferenci EPALE nam je EK zaupala, da so pogajanja za novo finančno shemo 2021–2027 v zadnji fazi, in da bo denarja dva- ali celo trikrat več kot do zdaj. Osnovna struktura se ne bo spremenila, tako tudi za VET ostaja priložnost, da se vključi v akcije KA1, KA2 ali KA3. Vpeljali pa bodo nekatere novosti, kot so majhna partnerstva za KA2 in kombinirane (fizične in virtualne) mobilnosti KA1. Od nas so predstavniki EK želeli izvedeti, kako si predstavljamo izvajanje obojega, na kaj je treba biti pozoren, kaj je treba zagotoviti in podobno. Med drugim so izvajalci VET izrazili potrebo po skupni platformi, in čeprav je EK platformo EPALE omenila kot eno od obstoječih virtualnih skupnosti, je nihče od prisotnih ni prepoznal kot svojo.

Finski kolegi so nam predstavili tri uspešne primere internacionalizacije VET. Gradia, velik izvajalec VET pošilja v tujino tako svoje dijake kot tudi zaposlene – od vodstvenega in učnega do administrativnega kadra. Finsko-nemška kooperacija dveh izvajalcev VET teče že od 2003. Vsako leto po osem dijakov iz obeh držav dva tedna dela in se uči v parih. Za naloge s področja mehanike in mehatronike dobijo le ohlapna navodila, na preizkusu sta njihova ustvarjalnost in inovativnost. V mednarodnem kolidžu Axxell pa na mobilnosti VET pošiljajo izbrane dijake – takšne s posebnimi potrebami, nezavzete za učenje, tako ali drugače prikrajšane. Opažajo popolne preobrate, ki jih pripisujejo dejstvu, da je treba ljudem le zaupati in dati priložnost vsem. Brez podpore evropskih sredstev pa čudovitih zgodb in premnogih spoznanj, ki so jih opisali, seveda ne bi bilo.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS