Priseljenci in Romi

Kaj pa če bi bila zdaj na njihovem mestu jaz? Sama, brez moža, brez družine, z otroci v tuji državi in stojim sredi trga, nihče me ne razume in ne vem kam se naj obrnem.

Vse kar mi delamo s priseljenci je vedno skozi prakso. Se pravi ne samo v učilnici, daleč od tega, grejo ven v različne organizacije, v ustanove, da se v lokalnem okolju znajdejo, aktivno sodelujejo pri pripravi različnih dogodkov, oni kreirajo, organizirajo, pripravljajo. Usposabljanje na delovnem mestu, da se preizkusijo kako je v Sloveniji delat, če že nimajo še možnosti resno delat, da vsaj, skozi nek projekt, poizkusijo kako je delati in na ta način spoznavati slovensko družbo skozi vse zorne kote, ker to je zelo pomembno. Če želimo, da se oni vključijo v našo družbo morajo našo družbo spoznati skozi vse čute in to jim mi tudi omogočamo, od kulinarike, do glasbe, oblačil,

Ko sem prišla v Slovenijo sem zvedela za program I’m active, Erasmus +, samo za ženske priseljenke. To mi je bilo zelo všeč, tako da sem se odločila in poklicala, sem se pozanimala in sem tako postala del projekta.

Jaz, ker delam kot prostovoljka več kot eno leto, bi bilo zame odlično, če bi dobila kakšno zaposlitev oziroma službo, ampak vem, da je treba biti potrpežljiv.

Najbolj potrebujejo različne socializacijske spretnosti in odpiranje možnosti za vključevanje v lokalno okolje. Ob tem pa je pomembno vse, od digitalne pismenosti do komunikacijskih spretnosti. In za obe ciljni skupini (priseljenci in Romi) tudi veščine sporazumevanja v slovenskem jeziku. Tudi pri Romih, ki so naša avtohtona ciljna skupina, je še vedno pomanjkanje znanja slovenskega jezika, sploh ko govorimo o vključevanju v izobraževanje in zahtev, ki jih posamezni, še posebno javno veljavni izobraževalni programi, prinašajo.

Mi se z albanskimi ženskami ne ukvarjamo prvenstveno zato, da bi bile vključene na trg dela, ker to sploh ni njihova želja v večini primerov, ampak zaradi tega, da bi se vključile v družbo. Albanske ženske so zaradi svoje kulture zelo specifične, one živijo v krogu lastne družine, ki je običajno zelo velika. Kar pomeni, da tam se na noben način ne govori nikakor drugače kot v albanskem jeziku, kar je tudi logično in prav. Ker so tako kulturno zaprte v ta svoj krog, je potrebno zelo, zelo veliko dela, da napredujejo, tudi pri Slovenščini, ker one sicer obiskujejo tečaj, ampak takoj ko pridejo nazaj v svojo skupnost pa govorijo v albanščini. Imajo pa številne probleme.

Imamo tudi druge priseljence. Smo imeli priseljenko iz Dominikanske republike in ko smo je spravili skozi raznorazne oblike, kjer se je naučila in jezik in osnove, da se je lahko vključila v skupnost, smo predlagali, če bi lahko naše upokojenke učila špansko, ker upokojenke so pa povedale, da bi se učile špansko, ker gledajo španske nadaljevanke. In se je vključila in učila upokojenke španščine. Je pa še nekaj. Na ta način si širijo svoj krog izven svojega ozkega kroga. Se je pa že zgodilo, da so ti priseljenci, ki so si razširili ta krog, dobili službo. Naše delo ni izključno samo izobraževalno, torej da organiziramo neke tečaje, ampak se vse dopolnjuje.